Rad bi bil vsaj malo nor
in stopil ven na dež - dež naše tuge -,
a vem, da mama stokala bi: štor!
ne bodi tak, oziraj se na druge!

In rad bi plesal dolgo v noč norenja,
četudi z nepoznanimi koraki,
in odvrtel bi se na pot hotenja:
na daljni vzhod, za luno, za čudaki.

In v tej norosti stopil bi do tebe,
ki ne poznaš obraza, ki v prostosti,
v neumnostih je končno srečal sebe,

in rekel brez pomislekov, brez treme,
kar reče kdo po zbiranju krepkosti:
zapleši z mano v noro, noro vreme!

Žiga Lovšin - Lothlorien