soba diši po govejih vampih

na bele stene

s skrhanimi nohti praskaš

vsa imena rož

poznaš

o vrtnice imajo trne

znane so ti tudi arhitekture vrtov

zaraščane poti

ki jih je prehodil zamorjeni pesnik

črnolas črnogled v črno odet

drobno kamenje si použila

(s požirkom grenke vode)

po katerem  je stopal

štel ritem stopice

premikal rime

v korakih  ki so zaplesali  z verzi

šteješ te pesmi

rahle kot sen novorojenčka

sotrpini

prirasli na vzmetnice

jih malikujejo skupaj s teboj

od čudenja včasih zadihajo

da razmajane postelje škripljejo

in v sobo pridrsa dežurna

velika kot vzhajajoča luna

bela čista nepopisana

je kaj narobe reče/kdo kaj potrebuje

brezobzirno prižge luč  (o vrtnice imajo trne)

in luč kot ostro rezilo

vbode pogled

skozi zrkla

do tja

kjer naj bi bili možgani

a v eni knjigi si videla

z mojstrskimi potezami narisano skico

da je tam vakuumska črpalka

ki

ji je v tvojem primeru preperelo tesnilo

spomniš se še kako dišijo rože

kot njegova sapa opojno

da ne boli ko čvrsto zagrabiš steblo

pa se zarine trnje v meso

le poližeš kri s požirkom grenke vode

in noč je mirna

čisto mirna

brezno