Strmim skozi okno,
v utopičen svet,
spremljam let ptic,
lahek korak ljudi.
Okvir je premajhen,
uhajajo mi podobe,
sence njih pa ostajajo
madeži brezčasnih oblik.
Oropan širokega pogleda
plezam čez ograje,
oklepam se bodečih než,
neopažen režem črn kruh.
Sašo , obetavna pesem, samo par opazk!
1)si mislil Utopičen svet? napisal si "otopičen " ..
2) menim, da je tale vejica odveč, ker če jo pustiš, stavek nima pravega smisla:
Okvir je premajen,
uhajajo mi podobe,
sence njih pa ostajajo, (odveč vejica)
madeži brezčasnih oblik.
3) Predlagam tudi popravek zadnje kitice. Spremeni klišejsko besedno zvezo "trnove veje", ker ti kvari celo sliko in jo poskušaj zamenjati za kakšen originalnejši, bolj tvoj izraz oziroma prispodobo.
... tudi v tem delu je prva vejica odveč, pa še zaznamovan (obrnjen) besedni red imaš brez potrebe in to prav pri teh trnovih vejah (te boš, upam, nadomestil ...)
Oropan širokega pogleda,
plezam čez ograje,
oklepam trnavih se vej,
neopažen režem črn kruh.
Oropan širokega pogleda ---(brez vejice tukaj)
plezam čez ograje,
oklepam se ((trnavih vej)),
neopažen režem črn kruh.
Lp, lidija
Upam , da je to to.
Menim, da je. Pesem , ki na nevsiljiv način, skoraj mehko, nevsiljivo izraža resignacijo pesniškega subjekta, hkrati pa njegov pogled še vedno išče. Simbolično rezanje kruha pomeni vztrajanje, čeprav je kruh črn, kar lahko beremo kot sprijaznjenost s tem, kar je.
Lp, lidija
Je ok, en škratek pa se še maje za premajenim okvirjem. Bota ga morala premajhniti, pa bo.
Lp. b.
sma ;)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sašo Vizjak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!