Dan, kot vsak.
Nič posebnega.
Vedno isti ljudje.

Potem se zgodi.
Prikradeš se mi v misli.
Srce vztrepeta.

Ne morem se več pomiriti.

Čutim bobnenje, vihar,
neskončno morje, ki buta ob skale.

Ne morem se več pomiriti.

Veter me nosi sem ter tja.

Nikjer ne ostanem.
Nemir me sili naprej.
Nekam v neznano.
Kjer je vse nekaj posebnega.
Kjer so čisto novi ljudje.
Tudi jaz nisem več ista.

Bojim se.

Nisem pripravljena.
Ne vem, kaj bo.

Da se le ne rodi spet dan,
dan, kot vsak.

Nič posebnega.
Z vedno istimi ljudmi.

Alenka Jeraj