Nobenih barikad iz knjig ni več na moji ulici - vse sem požgal! Zdaj pišem samo še kot nekdo, ki pometa pepel iz ceste, svoj lastni pepel. Saj, mar ni že tisti nesrečni žid, Heinrich Heine opozarjal: "wo Bücher brennen, brennen auch Menschen." Pa še res je. Ja, zdaj, ko sem se končno upepeljil, kot ptič Feniks, bi rad tale moj smrtni kraj karseda lepo uredil in očedil. In zato loščim to svojo slepo ulico, da bi izgledala čimbolj čisto, čimbolj privlačno za vse naključne sprehajalce, ker se nikoli ne ve, morda bo nekoč poimenovana po meni. O čem vam sploh govorim? O svoji literarni zapuščini? Kje pa! Te sploh ni. Ne, govorim vam zgolj o svoji lastni podobi, ki je zgorela skupaj z vsemi knjigami, ki sem jih napisal za časa svojega zemeljskega življenja.
Vidite, gre se namreč za to, da sem vedno želel imeti popolno podobo samega sebe, pa čeprav skrito nekje v predalu. Kaj mi mar vse knjige, kaj mi mar vse besede, ki sem jih tako genialno položil v svoja dela, ko nimam niti ene lastne fotografije, na katero bi lahko bil ponosen! Ne te blaženosti jaz nisem bil deležen; s svojim videzom nisem imel sreče. Oh, pa ko bi bil vsaj povprečen, ne, pa tudi povprečen nisem znal biti, s svojim neprijetnim videzom sem prav izstopal. Kamorkoli sem šel so ljudje strmeli vame, ali pa se mi je samo zdelo, da strmijo, kakorkoli že, to ne spremeni dejstva, da sem se povsod, kjerkoli sem že bil, počutil skrajno nelagodno. Tako sem začel sčasoma sanjariti o tem in samo o tem, da bi bil lep. Da bi bil enkrat, pa četudi samo za en dan, kako se že reče, lep kot Apolon. Seveda se zdaj najbrž že sprašujete zakaj vam vse to sploh govorim, no, ravno zato, ker sem se iz tega kompleksa začel ukvarjati s književnostjo. Rekel sem si, če se ne da drugače, bom pa lep skozi besede. Skozi pesem bom lep. In prav to se mi je potem zgodilo - bil sem lep, že kar neverjetno lep, založbe so se kar steple zame, vse so hoteli natisniti mojo "lepoto", vsi so hoteli brati moje nesmrtno lepe, dih jemajoče, čudovite besede. Toda vse je bila laž, gola, podla laž! Besede sem izrabljal kot Narcis izrablja vodno gladino. Odsevale so mi podobo, ki mi je neznansko ugajala, vendar ta podoba ni bila moja resnična podoba. To je bila Nikogaršnja podoba, Nihče ni mogel biti tako lep. Ko sem se zavedal, da je celo Narcis na boljšem kakor jaz, saj je bil ta zaljubljen v samega sebe, jaz pa v Nikogar, sem prižgal baklo in mirno, s kretnjo revolucionarja, zaukuril grmado tega čudovito-napisanega samega sebe. No, pa smo prišli do pepela, ki ga zdaj tu pometam. In, čeprav spoznavam, da je tudi to jalovo početje, (saj bo nazadnje veter vse opravil namesto mene), pa vendar ne morem skriti zadovoljstva, ki mi ga le to prinaša. Zdaj se namreč končno izrisuje tudi moja prava podoba pod vsemi temi zoglenelimi knjigami. To se pravi, črni obraz ožganega asfalta, kar sem vedno bil, pač nekdo, ki ga je opekel ogenj zmote, ogenj revolucije, ki je bila nujno potrebna za razvoj in da sem žrtev tega prevrata mi je zdaj še prav posebno v čast. Saj me vendar ta moja večna odsotnost na atlasu književnosti tako zelo veseli in, čeprav je moje ime že zdavnaj pozabljeno, si lahko zmeraj rečem, da sem se še pravi čas umaknil in naredil prostor drugim, manj lažnim, manj ponarejenim piscem od sebe, s tem pa prispeval k bolj resnični podobi naše sodobne narcistične književnosti na splošno.

Matej Krevs