Danes sanja bor.
V sinjem zraku
veje lebdijo,
sončne lise
se v njih lovijo.

Včeraj so veje
v vetru divjale,
sklanjale so se,
zaman so bežale
pred jezo viharja,
na deblo pripete,
za vedno ujete
v prostor in čas.

Zdaj bor sanja.
Ni strahu,
kjer ni spomina
in le hip je bolečina.
Dolga leta
moj bor rase,
dolga leta,
vsak dan zase.

daya