Svetle luknje sučejo praznino.

Praznino, ki leži med mislijo

človeka in vesolja. Neizmerne

dolžine so tiste, ki jih prepotuje

duša. V času. Med življenjem in

smrtjo. Med časom in prostorom. Na meji.

Z enim krempljem v vedru nedorečenosti

napaja svet v senci perutk z navideznim

smislom. Zastre pogled slepim

vranam in krije rane, ki so brez senc

nevidne. Nato perje zopet zbledi in spusti

deževje v struge vesolja.

Evelyn