Svetle luknje sučejo praznino.
Praznino, ki leži med mislijo
človeka in vesolja. Neizmerne
dolžine so tiste, ki jih prepotuje
duša. V času. Med življenjem in
smrtjo. Med časom in prostorom. Na meji.
Z enim krempljem v vedru nedorečenosti
napaja svet v senci perutk z navideznim
smislom. Zastre pogled slepim
vranam in krije rane, ki so brez senc
nevidne. Nato perje zopet zbledi in spusti
deževje v struge vesolja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelyn
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!