Komarka
Težka vročica drega ob pot,
in le stežka drsa po sapniku.
Pljunem v koleno,
pljunem v pegasto komarko,
da ne bi sesala živega tako požrešno.
Ne briga se za pljunek,
zato jo zmastim v enem plosku.
Za nebesa, ki so jo podarila svetu.
Pihniti je ne gre s kolena,
herbarij pa ostaja na žgoči koži.
...vročica drega ob pôt-znoj, meni se tako sliši, glede na nadaljevanje...
dober zapis se posrečeno s herbarijem na koži konča...
čestitke Evelyn.
Za tiste trenutke, ko se zavemo, da smo živi in smo del tistega 'ta velikega'. Trenutki neskončnosti = poezija. (?) (!) (Kdo ve?)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelyn
- 08. 06. 2012 ob 21:40
- Prebrano 853 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 305
- Število ocen: 8