Nad breznom,

tik pred padcem

mi zmanjka koraka

da stopim na drugo stran,

se prestrašim za nazaj,

si ne upam dati pogleda v globino,

ki čedalje bolj vneto vleče v dno,

ki brez konca vodi v nič,

v ozko črto, kjer komaj stojim,

kjer ni prostora za premike,

ne vzpon, ki je visoko,

previsoko in preozko,

gledam obe steni,

ki sta me okovali medse

in štejem čas,

ki ga več nimam.

Konec je.

IŽ-lev