Ko sinjina počije v polmraku

in obzorje na hrbtišču dlani

še komajda naslanja shlajeno svetilo

zožim zenici in si omislim roko

kako vodi vsak moj gib

                     kako zapira dlan

                     in pregiba členke okrog pisala

        v resnici brez moči

kako zdaj črnilo v kuliju gravitira k tlom

nezmožno oblikovanja ene same

                     črne črke

ko polmrak izpije sinjino

se še noč zlakoti

in odžira vidnost mojih misli.

Žiga Lovšin - Lothlorien