Mizo gledam.

Nič sprememb,

nekaj pometanih listov

leži vsaksebi po deski,

pero čaka neusmiljeno,

kot bi čakal da ga kdo uporabi,

telefon je tiho,

zvočniki prav tako,

printer že dolgo nima tinte,

luči se je razbilo ogrodje

in sveti naravnosti v oči,

slonček s spomini

me gleda v črtastem štrikanem puloverju,

kot bi mi ves čas pravil: ne pozabi.

Jaz pa se spravljam pisat pesem,

ki je nikoli ne zmorem prav napisat,

kaj šele dokončat.

Jutro je in ptice pojejo,

to je edina pesem, ki doni.

Le čričkov ni, je pretrdi beton.

In jaz budna te kličem in čakam,

da prideš k meni v moj objem.

IŽ-lev