Brezupno

Nočne ure spet mimo polzijo,

zunaj življenje se zbuja v nov dan.

Zmedene se misli po glavi podijo...

Sem? Nisem? Kaj sploh še imam?

Bolečina učila me je preživetja,

me znova in znova tiščala čez rob.

Kot slabo je šalo me tukaj pustila.

Čemu, se sprašujem, me noče v grob?

Je to res vse, kar mi je namenil?

Naj vrag ga vzame in z njim tisti dan,

ko jutri mi prvič več je pomenil,

kot pogled čez obzorje, tja, na drugo stran.

 

Drobtinice sreče v morju brezupa,

naj ptič jih pozoblje, ne maram za nje!

Se nočem učit več v šoli obupa,

prav v njih sredici se skriva gorje.

ariadna

Komentiranje je zaprto!

ariadna
Napisal/a: ariadna

Pesmi

  • 05. 06. 2012 ob 21:21
  • Prebrano 781 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 201.16
  • Število ocen: 6

Zastavica