Izžet ležim na blazinah obupa.
Skril sem se
do neprepoznavnosti.
Kaj iščeš, vrana,
duš ne prodajamo več.
Misel se zatika v žice na obali.
Naprej me veter
nosi na čeri.
In vonj tvoje kože
imam v žepu.
Ko nasedem,
ne bom čisto sam.
Ostra impresija, nespregledljiva simbolika "ladje v viharju", ki pa se uspešno izogne klišejem. Bralec lahko skorajda zavoha morje ali vsaj sol, v takem ali drugačnem smislu (npr. sol na rano). Kljub nekaj ostrim metaforam iz pesmi diha melanholija osamljenosti. Edino, o čemer bi še veljalo premisliti, je kliše "prodajanje duš". Morda samo "Kaj iščeš, vrana?" - Kaj praviš, Gasperrr?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Gasperrr
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!