SPET SENCA(sonet +)
Spet tista stara senca se mi vrača,
ki z njo nekoč sem enkrat se borila,
jo pokopala, v celofan zavila,
a se očitno vse okrog obrača.
Bo sonce in jasnino spet zakrila,
izpila kri pregosto, smeh zdrobila,
z jadri zakrilila, veter ubila,
ko plahutaje nemo bo tulila?
Močno sem upala, da se ne vrne,
a vztrajno zopet mi prehod ovira,
mi ne pusti bežati, vdih obrne.
Kje moja reka je, ki jez predira?
Kje steze belih sanj so zdaj srebrne,
se res že soba svetlih sten zapira?
+
Se bom na tople jase povabila.
Ne bi še rada v končnem hladu ždela!
Zato bom tebe, Sonce, s sabo vzela;
odšla od sence proč, se se vate skrila!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 15. 07. 2008 ob 14:38
- Prebrano 991 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 274
- Število ocen: 10
