Perpetum mobile
Dan se vleče in spotika
ob oblake.
Cefrajo se na krpe
in mu legajo na oči.
Zaman išče niti sončne preje,
za katere bi se ujel.
Njegove noge so težke
v visokih ribiških škornjih,
ki lovijo ravnotežje
v poskočnih brzicah.
Nekako prileze do vrat večera.
Skozi kalejdoskop
pogleda soncu v hrbet
in na dvorišču mesečine
leže v zvezdni prah,
ki mu vsakič znova pripoveduje
o novi priložnosti
z zvezdo danico.
Všečna:)
Rada imam take pesmi:)
Lp, Lea
Razvlečen dan, brez prave vsebine, spotikanje ob samega sebe, poznam, ja. Dobro si zadela vzdušje.
Pozdravčke od Andre
Hvala Lea in Andrejka, dan je včasih res dolg :)
ja, fino ...
popravi tole zaradi skladnje, OK, bo bolj prav!:
Noge so mu težke (hrvatizem!)
v visokih ribiških škornjih,
Njegove noge so težke
v visokih ribiških škornjih,
ali.
V visokih ribiških škornjih
ima težke noge
... še in še možnosti je, eno boš že našla ...
lp, lidija
Kot je že Andrejka rekla, lep opis dobro znanega vzdušja. Prenesen v pesem nas po eni strani spomni na neprijetnost takih pozicij, po drugi strani nas pa osvobaja, saj se zavemo, da se prav vsak kdaj pa kdaj znajde v njih. In če nekje nismo sami in edini, je to že delna odrešitev.
Lep zaključek, ki dodaja optimizem, nese pesem na nivo čtiva, ki pomaga pri poti do zaupanje v nove priložnosti ( 
pa z zvezdo danico!)
lp, lidija
Hvala, Lidija!
Za podčrtanko in mnenje. Vesela sem, da je všeč tudi tebi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
- 03. 06. 2012 ob 20:30
- Prebrano 1255 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 350.86