Sence oljčnih vej so brez miru,

brez golobic jih veter nosi dalje.

Lahna peresa sanj,

kažipoti začetkov in koncev,

zamolkle globeli požirkov samote.

Zamujeni klici, zatemnjena lepota,

oblečenost noči, neodrešenost molka,

raztrganost upanja, molčeče pesmi.

Izmikajoča luč v nepovabljenem imenu priče,

ki sodi zgoščeni zavrženosti sestradane bližine.

Poljubi usode v rosi oči.

Poljubi zvezd na poljih dlani.

Nevidna nežnost, zapisana v čas,

ki se je ustavil, da bi poljubil tvoje srce.

ob potoku - Majda Kočar