Tek za voloma

Poskakoval sem okoli voza,

z lestvijo ob strani,

vmes se je slabo vpet,

levo desno majal velik lesen sod.

»Diiiijaaaa« …

se je dedov glas razlegal

po zeleni dolini v gozdu pod nami...

Vola sta ravnodušno stopicala,

za dedija jima ni bilo mar,

kajti pot sta na pamet poznala.

»Ooooojjjj« …

je vlekel za dolga jermena,

da ustavi vprego

pod studenčnim  slapom,

ki je s padcem namakal tla v široko  lužo, 

polno vodnega zelenja in lepljivega blata,

medtem, ko neusmiljeno

črno rumene močerade

mečkajo lesena kolesa voza,

ker se trmasto oprimejo svojega 

in pred grožnjo ne umaknejo.

 

"Dež čakajo …"

mi navrže dedi, ne meneč se za 

moj ogaben pogled.

Zaman iščem sočutje

v njegovih brezizrazno odločnih,

sivih očeh, ki jih razdvaja prevelik nos,

ponosno štrleč iz robatega obraza.

Res je ogromen, na vrhu odebljen

s nasičenimi, modrimi žilicami,

pod njim ozki sivi kocinast brki,

tik nad razpoko iz katere izstopata

porumenela, dva,

od pijače prosojna zoba.

Preresen je, da bi morda

lahko še ostale videl.

Tudi on bi umrl za svoje.

 

Bil je že na vsake zgodnje napit,

kot je zemlja z roso…

 

 Bil je veličasten

v svoji višini do neba,

dozdevalo se mi je,

da bi si lahko sam oblake "naštelal"

za obilni pridelek, debel krompir.

Levo roko je imel odeto v usnjen tulec,

s pasovi pripet čez rame

in objete  okoli trupa.

Ta kljuka, me je včasih

nič kaj prijetno držala za rob

kratkih hlač v pasu, kot klešče,

da ni bilo mogoče ubežati,

ko mi je njegova druga, edina dlan,

preklofala koščeno rit,

da mi ne pride več na misel,

 v češnjo zabijati kline.

 

Mama mi je pripovedovala, da je

njenemu očetu konj odgriznil roko,

zato ima sedaj samo še vole.

Babica me je strašila,

da je pijan metal Rokovnjače  iz gostilne,

ti so ga nato pričakali v gozdu  

na poti iz gostilne domov

in mu odrezali dlan,

ki ga je  čakala doma

nabita na vhodna vrata hiše…

Nikoli nisem izvedel resnice ...

 

Imel sem ga rad

in vedel  sem, da tudi on mene,

ker me je vedno klical zraven

(mojega brata ni nikoli).

 

Lesen žleb, porastel z mahom,

je položil pod pojoči slap

in ga naslonil  nad  luknjo

na vrhu jajčastega soda,

Z ušesom  prislonjen, sem poslušal

notranje nerganje zaprte vode.

(vozila sva jo dvakrat na dan,

kajti doma ni bilo vode)

"Diiiijaaaaa"

… gromko grmi po gozdu,

ki nas listnato objema...

"Hooojjaaaa"...

krivično se zdira na vole in voz,

ker smo ujeti v blatu.

"Diiiijaaaa"

 … na vse pretege dedi  rohni

in obenem besno z bičem v roki

maha po nebogljenih volih,

z drugo, kljukasto trza jermena,

da pokajo  ploski po hrbtu ubogih živali.

Tokrat sem prvič videl,

da so se (sicer leni voli) res potrudili,

kajti nenadoma  so divje potegnili,

ter stekli po kratki ravnici,

(nisem vedel da tečejo)

z dedijevo kljukasto roko vred,

ki izpuljena ostane pripeta na vajetih

in se poskakujoč prebija skozi travo,

kot bi hotela sama ustaviti ponorele vole.

Nisem si drznil smejati

med tekom s tako združbo,

sploh ob zabavni sliki,  

kako dedi  maha z golim štrcljem

in preklinja volom ves bikovski rod

in opisuje podrobno grožnje;

kako  jima bo odrezal,

še kaj druga od jajc.

Tokrat je imel dedi razlog

za skrajno zapitje.

 

aco ferenc

Ana Porenta

urednica

Poslano:
02. 06. 2012 ob 14:06

Berem bolj kot spominsko zgodbo, ki bi jo bilo treba še malce urediti in bila bi prav super! Zanimiva tema in detajli. Mi je všeč. Kot pesem pa se mi zdi, da ne funkcionira prepričljivo. Samo moje mnenje,

lp, Ana

Zastavica

tomi

Poslano:
03. 06. 2012 ob 10:05

Izza visokega čela, ki povdarja osebnost tvojega kova, bi si tudi jaz dovolil izreči slično misel urednice,ki ti ponuja idejo, da pišeš kratke črtice polne tvojih domislic, ki so ti ostale kot nepozabna klofuta ali kaj sličnega iz mladosti, posebno bi bilo zanimivo čitati kaj bi pisal o svojih podvigih, ko si se v samoučenju glede ljubezni znašel na vrtiljaku pestre izbire brhkih rožic, ki so cvetele ob tvojem rastlinjaku polnem želj ubrati in presaditi k sebi vsak cvet posebej.Mladost piše resnico, a starost lepe spomine. Brez zamere, Tomi 

Zastavica

aco ferenc

Poslano:
03. 06. 2012 ob 12:52
Spremenjeno:
03. 06. 2012 ob 14:11

.. :)) ... Tomi, začel sem opisovati otroška 9-ta leta, kasneje pride najstniško obdobje in čas cvetenja:)) ... mogoče skočim tudi v to obdobje in glede ljubezni sem bil res ujet v vrtiljake ljubezni z močjo vlakov luna parka :))

...nekaj sem jih opisal v grmati arhiviranih, če se ti bo ljubilo brskati.

Menim, da  je  poezija vse, kar se te v življenju nepozabno dotakne in to ubesediš v stih.

lp

ac

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

aco ferenc
Napisal/a: aco ferenc

Pesmi

  • 01. 06. 2012 ob 13:16
  • Prebrano 864 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 161.2
  • Število ocen: 4

Zastavica