Poskakoval sem okoli voza,
z lestvijo ob strani,
vmes se je slabo vpet,
levo desno majal velik lesen sod.
»Diiiijaaaa« …
se je dedov glas razlegal
po zeleni dolini v gozdu pod nami...
Vola sta ravnodušno stopicala,
za dedija jima ni bilo mar,
kajti pot sta na pamet poznala.
»Ooooojjjj« …
je vlekel za dolga jermena,
da ustavi vprego
pod studenčnim slapom,
ki je s padcem namakal tla v široko lužo,
polno vodnega zelenja in lepljivega blata,
medtem, ko neusmiljeno
črno rumene močerade
mečkajo lesena kolesa voza,
ker se trmasto oprimejo svojega
in pred grožnjo ne umaknejo.
"Dež čakajo …"
mi navrže dedi, ne meneč se za
moj ogaben pogled.
Zaman iščem sočutje
v njegovih brezizrazno odločnih,
sivih očeh, ki jih razdvaja prevelik nos,
ponosno štrleč iz robatega obraza.
Res je ogromen, na vrhu odebljen
s nasičenimi, modrimi žilicami,
pod njim ozki sivi kocinast brki,
tik nad razpoko iz katere izstopata
porumenela, dva,
od pijače prosojna zoba.
Preresen je, da bi morda
lahko še ostale videl.
Tudi on bi umrl za svoje.
Bil je že na vsake zgodnje napit,
kot je zemlja z roso…
Bil je veličasten
v svoji višini do neba,
dozdevalo se mi je,
da bi si lahko sam oblake "naštelal"
za obilni pridelek, debel krompir.
Levo roko je imel odeto v usnjen tulec,
s pasovi pripet čez rame
in objete okoli trupa.
Ta kljuka, me je včasih
nič kaj prijetno držala za rob
kratkih hlač v pasu, kot klešče,
da ni bilo mogoče ubežati,
ko mi je njegova druga, edina dlan,
preklofala koščeno rit,
da mi ne pride več na misel,
v češnjo zabijati kline.
Mama mi je pripovedovala, da je
njenemu očetu konj odgriznil roko,
zato ima sedaj samo še vole.
Babica me je strašila,
da je pijan metal Rokovnjače iz gostilne,
ti so ga nato pričakali v gozdu
na poti iz gostilne domov
in mu odrezali dlan,
ki ga je čakala doma
nabita na vhodna vrata hiše…
Nikoli nisem izvedel resnice ...
Imel sem ga rad
in vedel sem, da tudi on mene,
ker me je vedno klical zraven
(mojega brata ni nikoli).
Lesen žleb, porastel z mahom,
je položil pod pojoči slap
in ga naslonil nad luknjo
na vrhu jajčastega soda,
Z ušesom prislonjen, sem poslušal
notranje nerganje zaprte vode.
(vozila sva jo dvakrat na dan,
kajti doma ni bilo vode)
"Diiiijaaaaa"
… gromko grmi po gozdu,
ki nas listnato objema...
"Hooojjaaaa"...
krivično se zdira na vole in voz,
ker smo ujeti v blatu.
"Diiiijaaaa"
… na vse pretege dedi rohni
in obenem besno z bičem v roki
maha po nebogljenih volih,
z drugo, kljukasto trza jermena,
da pokajo ploski po hrbtu ubogih živali.
Tokrat sem prvič videl,
da so se (sicer leni voli) res potrudili,
kajti nenadoma so divje potegnili,
ter stekli po kratki ravnici,
(nisem vedel da tečejo)
z dedijevo kljukasto roko vred,
ki izpuljena ostane pripeta na vajetih
in se poskakujoč prebija skozi travo,
kot bi hotela sama ustaviti ponorele vole.
Nisem si drznil smejati
med tekom s tako združbo,
sploh ob zabavni sliki,
kako dedi maha z golim štrcljem
in preklinja volom ves bikovski rod
in opisuje podrobno grožnje;
kako jima bo odrezal,
še kaj druga od jajc.
Tokrat je imel dedi razlog
za skrajno zapitje.
Berem bolj kot spominsko zgodbo, ki bi jo bilo treba še malce urediti in bila bi prav super! Zanimiva tema in detajli. Mi je všeč. Kot pesem pa se mi zdi, da ne funkcionira prepričljivo. Samo moje mnenje,
lp, Ana
Izza visokega čela, ki povdarja osebnost tvojega kova, bi si tudi jaz dovolil izreči slično misel urednice,ki ti ponuja idejo, da pišeš kratke črtice polne tvojih domislic, ki so ti ostale kot nepozabna klofuta ali kaj sličnega iz mladosti, posebno bi bilo zanimivo čitati kaj bi pisal o svojih podvigih, ko si se v samoučenju glede ljubezni znašel na vrtiljaku pestre izbire brhkih rožic, ki so cvetele ob tvojem rastlinjaku polnem želj ubrati in presaditi k sebi vsak cvet posebej.Mladost piše resnico, a starost lepe spomine. Brez zamere, Tomi
Poslano:
03. 06. 2012 ob 12:52
Spremenjeno:
03. 06. 2012 ob 14:11
.. :)) ... Tomi, začel sem opisovati otroška 9-ta leta, kasneje pride najstniško obdobje in čas cvetenja:)) ... mogoče skočim tudi v to obdobje in glede ljubezni sem bil res ujet v vrtiljake ljubezni z močjo vlakov luna parka :))
...nekaj sem jih opisal v grmati arhiviranih, če se ti bo ljubilo brskati.
Menim, da je poezija vse, kar se te v življenju nepozabno dotakne in to ubesediš v stih.
lp
ac
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: aco ferenc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!