Bila je mrzla zimska noč.
Sedela sem med množico, ki se pogovarjali o vsemogočem so, takrat se vrata odpro in vidim, da ta fant srce grel mi bo.

Nisem se zavedala, kaj usoda želi,
zavedala sem se, kaj z mano se godi.
Minevale so ure, ko najini pogledi drveli so,
kot v pravljici čas obstal je, saj sem vedela, da nekdo mene vidi še.

Čeprav bil je dan z novim letom postlan, imel me je rad kot pravljični junak.

Minevali so dnevi, minevale noči, ko skupaj sva bila kjer srce si želi.
Leto lepo je bilo, z njim preživela sem vse noči.

Spoznala sem prijatelje vse, ki me v srečo so vodili le, toda potem usoda preizkušati me začne.
Nič ni več tako kot je bilo, ni več pravega nasmeha njegovega, ni več prave topline srca.

Nekaj v njem se premaknilo je, čutim da je nekaj narobe.

Prišel žalostni je dan, ko vedela in čutila sem, da vse je zamanj.
Trudila sem se do zadnjih moči, a na koncu zruši se mi svet slabih dveh let, saj ostala sem sama spet, ker vsega konec je bilo.

V.M.

V.M.