Ko dozoriš

preprosto padeš

iz drevesa razvejanih dni .

Omehčan in nekoliko sladkoben.

Utrujen sadež visokih trav in

pšeničnega klasja.

 

Na obronku obzorja

kobila poraja mladiča,

ti pa se negibno boriš.

Zreš v sonce

oblečeno v črno prozornost.

Piš vetra iz tvojih globin

je tako rahel,

da si ne upaš krikniti.

Molče ponikneš

v trzajočem naročju maternice.

 

 

 

Silva Langenfus

Komentiranje je zaprto!

Silva Langenfus
Napisal/a: Silva Langenfus

Pesmi

  • 30. 05. 2012 ob 14:32
  • Prebrano 485 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 433.9
  • Število ocen: 11

Zastavica