Ko dozoriš
preprosto padeš
iz drevesa razvejanih dni .
Omehčan in nekoliko sladkoben.
Utrujen sadež visokih trav in
pšeničnega klasja.
Na obronku obzorja
kobila poraja mladiča,
ti pa se negibno boriš.
Zreš v sonce
oblečeno v črno prozornost.
Piš vetra iz tvojih globin
je tako rahel,
da si ne upaš krikniti.
Molče ponikneš
v trzajočem naročju maternice.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 30. 05. 2012 ob 14:32
- Prebrano 753 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 433.9
- Število ocen: 11
