Potem zaprepadeno
kane v gnezdo zavesti
belo jajce sanj.

Pod črnimi smrekami
mokrega platna jeseni
ti padem v objem.

Čas se razpne do takrat,
ko ista duša se v nama zgane,
zagrne zavese replik,
naju položi spat ...

En sam dotik.
Sled črnila na praznem listu.
Vem, da sva vedno,
vedno
mislila isto.

Aleksandra Kocmut - Kerstin