Haibun (prezrta luna)
Roka, ki z vajeno kretnjo seže proti stikalu, v hipu obmiruje.
Ugledam jo, njo, luno. Čaka me. Sključena poseda v temni krošnji oreha. Vsa zdolgočasena se ovija v nežni triko belih meglic.
Za droben trenutek zaiskri, ko zazna odsotnost mojih misli, pojenjuje v skoraj brezbarvno bledico.
prešerna misel
valovi v nočnem vetru
pišem njen odzven
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
- 27. 05. 2012 ob 21:09
- Prebrano 913 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 300.2
- Število ocen: 9
