Vprašal je, ali lahko prebere
revolucionarno pesem.
Rekli smo: "Ne boš, tukaj že ne."
Začel je prepevati.
Rekli smo: "Utihni."
Skandiral je slogane
totalitarnega režima.
Rekli smo: "Prijavili te bomo."
Začudeno je vprašal, komu.
Rekli smo: "Državi."
Preden je umolknil, je svoje verze
prilepil na steno naše ustanove.
Spogledali smo se.
"To bi še šlo," smo rekli.
Navsezadnje piše v rimah,
nihče ga ne bo jemal resno.
Koncentrat, ravno pravšnji. Razpira pogled na zgodovino in aktualnost. Družbene odzive in individualno angažiranost. In njen neuspeh.
Lp, Ana
Kar celo pesem bi nasprejala na kak zid!!!
LP, OP :)
Hudo!!!. :)))
Najboljši je zaključek!
Lp, lidija
hvala! se mi pa vedno bolj zdi, da zaključek tudi v praksi drži, kar je nadvse žalostno.
urednica
Poslano:
28. 05. 2012 ob 14:51
Spremenjeno:
28. 05. 2012 ob 14:54
o, seveda drži, celo do take mere, da nekateri zaradi alergije na rime sploh ne začnejo brat, ko zagledajo, da je pesem ujeta v rimano formo ...
kar je (vsaj včasih) škoda, velikokrat (če smo pošteni) pa tudi ne ;)
razlogi so lahko marsikje, najmočnejši je zmotno prepričanje, da je rima vedno prisiljena stvar.
Obstaja tolažba ... veliko neprebavljivih (tudi kičastih in s klišeji nabitih) pesmi je napisanih tudi v prostem verzu.
Pa smo tam.
Lp, lidija
Čestitke za pomladansko izbranko !!! :))
Lp, Pankracija
Čestitke tudi z moje strani:)
Lp, Lea
Poslano:
30. 06. 2012 ob 11:44
Spremenjeno:
30. 06. 2012 ob 11:46
Ne vem, o čem govorite(?) Kakšno pomladansko izbranko?
;))), za izbranko uredništva čestitke!
lp, adisa
Ahaa, šele zdaj vidim! O, hvala vsem, urednikom in čestitkarjem :-) To pa je presenečenje.
urednica
Poslano:
11. 07. 2012 ob 21:46
Spremenjeno:
11. 07. 2012 ob 21:47
Še sem lepim utemeljitev uredništva ob izbiri pesmi za pesem pomladi 2012:
Pesem na preprost in dialoško nazoren način osvetljuje aktualno dogajanje. Ustanova je ustanovljena tudi, da bi ustalila pogled na usta – kaj bodo usta smela izreči in kaj ne, kaj se spodobi in je dovoljeno in kaj je revolucionarno in nezaželeno. Usta ustanove so katerakoli usta, ki delajo za ustanovitelja in tudi ustvarjajo režim. Ne da bi jih bilo treba siliti v to. Ko navadni ljudje služijo ustanovi, mislijo kot ustanova, delajo kot ustanova. Tudi če so sicer ljubiteljski vrtnarji ali tenisači ali pesniki …
Pesem učinkovito odpira pogled na prepad med “ustanovo” (državo) in posameznikom. Ta je donkihotovska pojava, nekakšen kulturni revolucionar, ki sprašuje za dovoljenje, da bi prebral revolucionarno pesem. Po eni strani mu ustanova na besedo verjame (ne da bi jo slišala), da je pesem revolucionarna, in samo zaradi te etiketke ne dovoli njenega prebiranja. Borcu ne pomaga niti skandiranje. Nazadnje, preden obmolkne, ima vendar tu še list in svinčnik, da brez zvoka (ki ga ne moremo odgnati) svojo pesem zapiše na papir (ki ga lahko prezremo). In potem se izkaže (ustanova je morala prebrati besedilo), da piše v rimah. In ustanova, seveda poučena o trendih, ve, da to ni moderno, da je zastarelo, torej “neškodljivo”; v bistvu pa se pisanje v rimah (ki ga lahko jemljemo tudi kot simbol za pesnjenje) izjemno poda donkihotski pojavi borca iz Majskega literarnega večera. Angažirana pesem, prilika za današnji čas, ko mlini na veter lahko zmeljejo in v vsakem trenutku preglasijo (šepetano, vpito ali napisano) pesem.
Še enkrat čestitke v imenu uredništva.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: yoyoba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!