kako daleč je še do Lucije?
poslušam pesmi koles,
ko prehitevam tovornjake.
vsak ima drugačen žvižgajoč ton.
trudim se, da ne bi zamudil,
to bi bilo najslabše.
glej zavorne luči,
pazi zavorne luči.
zberi se, sledi vozišču.
levi pas je zajeban,
prehitri so zame,
kar nabijajo se za mano.
kmalu bo svit, potem bo lažje.
upam, da bo nehalo liti.
nimam več napolitank,
lačen sem.
stojim.
zapora.
nekdo je trčil.
pravim si, da nisem sam kriv.
vendar sem sam izbral pot.
LUCIJA me je poklicala.
rekla je, da je ne zanimam,
da gre spat.
jebenti!
pri igri z Lucijo in Lucijo, bi se dalo poigrati še s kakšno Lučko in rumenimi, modrimi, rdečimi ali kakšnimi drugimi lučkami in tudi morda predvsem narediti zadevo še bolj dramatično, da ne rečem kar na življenje in smrt, nastavek zastoja in nesreče je precej neizkoriščen, potem bi bil tudi zaključek lahko še bolj antiklimaktičen
Hvala "bp" za konstruktivne predloge in analizo pesmi. Se bom poskusil uglasiti z ritmom pesmi, če bi se dalo kaj poudariti. Zaenkrat se mi zdi, da je ravno prav dolga, da še ponazarja neke trenutke pri vožnji in predvsem deluje dovolj dinamično, da ni potrebno napora, da prikličem ta občutek vožnje v bralca. A se ne bom prenaglil z odgovorom in jo bom malo pustil stati.
Pozdrav,
Milan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!