Ko sem v garderobi nočnega kluba

obešala jakne,

sem vsako najprej nataknila

na kaveljček,

nato pa jo pobožala ali vsaj pogladila,

da bi lažje počakala lastnika.

Kamne sem grela, da bi jih ne zeblo,

polžje hišice pa barvala,

da jih ne bi kdo pohodil.

Računalnik je zame

še kako živ - ves čas me nekaj sprašuje

in odgovarjam mu po jutranje, z 'da' in 'ne'.

Zaplete se šele, ko prebiram časopisne naslove.

Njih ne zmorem božati.

Nekateri so kakor ščurki -

če jih raztrgaš na kosce,

odvržejo jajčeca, ki rodijo nove

in se jih nikdar ne znebiš.

Če dušo iščem povsod,

me upihnjena sveča opomni,

da sem nemara ubila plamen;

ali pa je to le ostalina katolicizma,

ki se na vsak način trudi

pripisovati krivdo?

Splavila bom idejo o pripadnosti,

ki v meni biva že od spočetja;

ubogo malo idejico, nemočno,

bom odplaknila kakor smet

in ponosno paradirala brez nalepke na čelu.

yoyoba