Vdihnem kisikovo zmes, skrijem jo v pljučih,
ko se prepuščam tihemu valovanju modre gmote.

Vetrič pihlja prek širin oceana,
poje mi tvojo pesem življenja,
preko prostranstva, s katerim se stapljam.

Igram se v koralah, z jatami svetlečih misli,
ki plešejo v skupinah žarkov.
Vztrajno držim svoj dih v telesu, spuščam se globje,
iščoča skrivnosti in skrita spoznanja.

Vid se privaja, razloča oblike, bežeče vse globlje
v tvoje nakane.
V temnih globinah, od koder podiš me,
skušam ostati, a vdih je prekratek.
Roke iztegnem, k soncu zaplavam
puščam skrivnosti temine globeli,
znova zadiham, misli prekladam,
v tvoj ocean se vztrajno potapljam.

Zarja Sanj