Sonce v tih brlog posije,
V zasmojeno izbico,
Rimanko zareže v okno -
najpreprostejšo.
Vse kar sva, postane voda,
prazna kot nebo,
kadar po orkanu sije
z barvo zredčeno.
Utica je tu nastala,
pusta na oko,
da bi, majhna, v njej prebrala
Prvo pravljico.
V dihu je, ni le v spoznanju,
v koži je lahko,
Ti jo bom prenaredila,
če želiš tako!
Noter bel si vstopil zjutraj,
kote vse zavzel ...
Bom igrala tukaj zate,
če boš karte vzel.
Poslano:
26. 05. 2012 ob 04:40
Spremenjeno:
26. 05. 2012 ob 04:41
čarobno ... in kdor ne vzame teh kart je buksl. :)
:)))
ah, ne Ruj, niso vse karte za vsakega!
Po izbiri.
Lp, lidija
ja res je, vem, prav imaš. malo me je premagalo ;)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!