pojma nimaš

kako je

vračati se domov

z roba ulice

iz kotička izgubljenih

kjer mračnjaki grejejo

svoje gube ob večnem vrelcu

in zapuščen klobuk

čaka novo jutro

vsa boleča nova jutra

mimo njih

si isti stari obrazi

podajajo povešene kotičke ustnic

barantajo za zavihane nosove

in odhajajo brez žepov

ki so jih strle roke

prevelike koščene roke

tam nekje

potepuški pes

sklepa krvno zavezo s svojimi bolhami

zarjavela  žlica

postaja sumljiv predmet

daleč od polnega krožnika

in še dlje od mene

povratnika

pojma nimaš

ti ki se nikoli ne vračaš

domov

Vesna Šare