Papir nosim v gozd,
da se zave svojih korenin.

Da se spomni  semena,
okusi vsebino kalčka in lupine, 
ki jo je predrl kot poganjek.
Podoživi borbo za sončne žarke,
prikliče mesto, na katerem se je 
kot trska tiščal v deblu in znova
občuti žgečkanje ptičjih iztrebkov,
ki so ga obarvali črno belo.

Da podrhti v vetru,
razpoka v mrazu,
se zakrkne ob suši,
napne v dežju.
Začuti sekiro in zarezo
in padec vstran.

Potem se slečem in se  zavijem vanj.
Vame pronicajo črke z njegovega telesa. 
Izsrkavam črni sok,  da zabolijo odrgnine  besed.
Vlečejo me proč iz neznatne vsakdanjosti,
s strastjo prvega požirka se izgubim v vesolju,
polnem ljubezni, ki se nevarno širi v moje plitvine.

Obležim zavita vanj.
Dolge ure zraščena dihava na mahu.

Ko se naposled preoblečem,
ga pazljivo zložim in spravim.
Včasih se nanj prime klica pesmi.
Pogoltnem ga.
 In on me požira.

Strmiva v bližino skupnih pisav. 

Ana Porenta