SENCA

Pretekla,
pozabljena senca
se vrača
z okrutnostjo časa.
Zagon predrznosti
v meni
se zanjo
kdaj pa kdaj zmeni,
jo narahlo poboža
po beli grozeči glavi,
pomiri bese, se pripravi.

Pa sence ne ustavi,
samo malo,
tako, neodločno,
jo v bojazni neznani
odvrača.
Senca prelomljena v pasu
ostane,
še bolj odkrito prisotna,
zlohotna postane.
In dvojna.

Ali pa se gre
kljubovaje
za bližnji vogal
malo skrit.
Izbiram lahko?
Ne vem, kaj bi raje ...
Jo nase pripela,
morda krčevito, miže preklela
ali pa jo
posadila na vlak
do naslednje postaje?

Prišla me je
samo,
hladno, a še mehko,
spet enkrat,
opozorit.

Lidija Brezavšček - kočijaž

Komentiranje je zaprto!

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 12. 07. 2008 ob 18:10
  • Prebrano 775 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 374
  • Število ocen: 14

Zastavica