Moram najti čas
za spomine,
da jih razvrstim.
Naj že enkrat mine,
kar je bolelo,
naj z mano ostane
le tisto malo,
kar mi moči je dalo,
da živim.

Moram najti čas
za bolečino,
da jo prebolim,
da spoznam,
kako je
poleg moje
svet prepoln
hujših bolečin.

Motam najti čas
za srečo,
da ne bom sama z njo,
da bom videla, kako
še komu svetli obraz.
Je za to dovolj le čas?

daya