Rišem žalost

Imam občutek,

da sem lep človek,

imam občutek,

da sem iskren,

da sem odprt,

da sem prijazen,

le kaj je tukaj lepega,

ko pa je ta svet okrogel,

ko pa sem vedno na začetku,

takemu kot sem jaz,

ni mar za posmrtno slavo,

za odgovore na osladna sporočila,

četrtek je,

spet me vznemirja,

spet padam v mantro,

spet se začenja,

in če bo resnica razbila jutrišnji dan,

bom odšel pod prho izjemne svobode,

kjer bom rezerviran samo za določene,

ki pojo,

ne,

ne morem se več tako izražati,

ker mi v glavi šumi brezčrtna grafika,

kjer se objekti tepejo z arhitekturo,

in če bi bilo res.....

zapustil bom svojo pisarno,

zapustil bom stik z naveličanostjo,

kjer pada toča,

kjer se počutim domače,

kjer bivam s tujino,

lačen sem kulture,

pa kaj me žalosti...,

???

preprosto kažem s prstom...,

na demokracijo,

na virtualno ekonomijo,

sam si bom ustvaril svoj pravosodni sistem,

sam se bom izpostavil,

kot del zdolgočasene tradicije daljnega zahoda,

umrl bom,

z glavo med ogromnimi dojkami okužene prostitutke,

v razkošju optimizma,

v centru škodljive moči,

v skupini komuniciranja,

kjer bo populizem zaradi nabiranja volilnih glasov skrajno nečasten,

kjer bom sam v svoji bazi,

ne,

vsega ne želim spremeniti v korake,

ustvarjam v tišini,

spuščam se po klancu,

brez zavor,

brez čelade,

in kasneje bomo imeli zakon o vrtiljaku,

to je najlepši izraz,

v bolniški sobi,

v nezavesti štiriindvajsetih ur,

čudovita stvar,

in molk,

in marsikdo,

moj spomenik bo imel fizikalni pomen,

četrtina celic mojega kadavra,

bo tvorila stigmo,

ki bo dražja kot projektirani dvom,

sanjske korenine neslovenske enote,

v časih debelih krav,

v času inkvizicije,

v času spolnosti,

joj, moj spekter propada,

saj imam neposreden vpljiv na nataliteto,

na kulturo in obskuro,

plavam, plavam še to noč,

plavam brez razloga,

ki mrcvari nekoga,

ki ne pozna pojem nadpovprečnost,

kolikor je že znano,

razbrazdano in solzavo,

prelepo postavo,

žalost,

poveznjena na glavo,

se opravičujem...,

s ˝floskulo" o ljubezni do domovine,

kjer te vse mine,

minsko polje,

odziv na ustrahovane spomine,

materialne in neštevilne bolečine,

potem pa moja senca izgine,

stran,

daleč stran od prenosnega računalnika,

zaspi in išče pomoč,

polpretekla represija,

lahko noč.

Bilban Uroš

Komentiranje je zaprto!

Bilban Uroš
Napisal/a: Bilban Uroš

Pesmi

  • 17. 05. 2012 ob 02:19
  • Prebrano 477 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 183.4
  • Število ocen: 5

Zastavica