Bil sem prvi,

na predstavi,

v gravitaciji,

v liku ženske,

krhke ženske,

strašljive ženske,

bil je somrak,

izgubil sem čast,

bil sem v problemih senzacionalizma,

čas se je spremenil,

aktualno je bilo leto 1972,

medijski linč,

na lastni koži,

izguba časa,

izguba identitete,

izguba integritete,

en sam zapisan stavek,

zapečaten za vedno,

odgovor na eni točki,

razkrit je neuspeh - rumenega tiska,

absurd in obtožbe,

vzporednica s prejšnjimi vlogami,

sezam, odpri se,

pa čeprav otroško,

pa čeprav v zadregi,

pa čeprav z lubenico v naročju,

čeprav s samoironijo,

s suhimi ustnicami,

v soncu,

ob povabilu k 50 - letnem projektu,

ena proti ena,

v zadetem stanju,

v breztežnostnem stanju,

v kljubovanju,

...,

obred poslavljanja,

...,

kako je to lepo,

ko imaš nekoga,

ki te prizadane,

kot nekakšna transparentna stvar,

nahajajoč se v kozmonavtskem centru,

igra parabol,

odhajanje v prelepo, edinstveno in egoistično akcijo,

...,

odprl sem svojo dušo,

zopet izgubil čast,

šel po zavitih in skrivnostnih hodnikih,

se prelevil v kurbirja,

v najstnika pred samomorom,

bil sem karizma,

karizma,

res je,

nisem maral,

da kdo sili vame,

da postanem jaz sam,

lahko se afnam,

a čemu,

???

hrepenel sem po starodobni atmosferi,

čisti in nezamazani,

minimalistični,

konec koncev,

to sem jaz,

pred televizorjem,

na domači češnji,

padel sem...,

doživel kolaps,

prišel spet z možnostjo do konca,

ustavil sem se,

tekel nazaj,

v epicenter začetka,

za čelom se mi je zasvetilo,

zaradi tišine,

bil sem drhtenje,

pa amorf,

pa napetost,

a ne na koncu,

...,

smrtni greh,

ki sem ga biomehansko izoblikoval v ustih,

pa je priletel metuljček,

cekinček,

se usedel na mojo dlan,

napolnil sem se,

bil sem tam,

se spremenil v solzo bolečine,

solzo obupa,

tudi rožo je treba imeti rad,

tudi starokopiten je treba biti,

in...,

obsojen samo na eno mesto.

Bilban Uroš