Odgovorila hosta pozlačena

je z brezovim veselim jezikom

in žerjavov jata razposajena

zdaj žalovati nima več o kom.

Ves sam stojim sredi ravnine gole,

na vetru jadra v daljo čudna četa,

jaz pojem v tem si: O, Mladosti moje...

a ni mi žal za izgubljena leta.

Ni žal mi let zapravljenih za sanje,

ne duše, ki se ji osul je cvet,

glej v vrtu ribez že gori čedalje

bolj, pa se nihče ne more z njim ogret.

Matej Krevs