Zakopan v mednožje dreves,

iz betona in stekla si še zmeraj človek.

Razbito v vrtincih praska

z jeklenih travnikov

zakritih podob pod vrtinci dervišev

vsakdan in zvezde,

ki jih tako vneto puščaš daleč stran.

In tako daleč si pustil tudi dušo,

saj vendarle ni premog.

Goreča, ko se napije črnine in

pijana obleži na prvem smerokazu,

ne pušča vesti in resnice.

Včasih srepi pogledi jadrajo na cinizmu,

ker zvonovi ne odmevajo v vakuumu,

prepogosto bdiš, brez opravičil

za prašnimi lutkami, ker jih že leta

nisi potegnil iz podstrešja.

Opjanjal si se med kraljestvom in grozo

svojih fantazij. Kakor sel si galopiral

skoznje in se pustil

svincu in jedkosti,

da križata majcena stopalca,

ki so te vztrajno nosila kvišku.

Utrjena so obstala in se

kot večno trdna spremenila v prah.

Evelyn