Gledalčevo oko mora biti zapeljano, to ve vsak otrok, zrcalo presenečenja. Sistemi so različni, odvisno od načina branja. Prejemnik določa ustvarjalčevo pozornost, če pozornosti ni, se ustvarjalec izgubi. Vzajemno vsiljena podoba, vzgojnoizobraževalni ukrep, reklame. Moja osebna ni gledalčeva, ki je lastna krat vsiljena. Podobe ne moremo poenotiti, izluščiti na en sam zakon. Ne moremo končati njenega upodabljanja, jo upodobiti! Podobo si lahko predstavljamo: Podoba je, podobe ni!

Končana slika pomeni ustavitev ustvarjalnega procesa. Ponavadi tak rez določi avtor sam in gledalec pri tem nima izbire. Tukaj se gledalcu ponuja koncept soustvarjanja. Vsako leto bo razstavljenja ista slika, le drugačna (spremenjena, doslikana, preslikana, ...) likovna podoba. Ta je v nenehnem ustvarjalnem procesu, vse dokler gledalec ne določi fazo ustavitve. Končanje pomeni odtujitev slike od slikarja. Hkrati se dopušča možnost, v kolikor ne vidi smisla nadaljevanja, da sliko zaključi sam in je naslednje leto ne razstavi.

(simon)