Čutim te v razpokanih žejnih ustih,

v lačni stegnjeni roki prošnje, v zamolkli reki želje,

v neprebujenih jutrih, v rožah noči.

V koraku, ki se plazi v lunine oči,

v razklani žerjavici žarka, v globeli neba.

Čutim te v poljubu zraka, v kriku ptice,

v deževni kaplji, ki kaplja v neskončno, kakor slap.

Ne lažem ti. Ne bežim. Ne izbiram.

Ne kradem. Ne molim. Ne klečim.

Vse, vse lahko vzameš, ker vse, vse lahko daš.

Nič ne obljubiš. Vse le si.

Ne bojim se, da me prebodeš prav čez srce.

Bolje, da me utišaš v plamenu noči,

kot da te pojem, a ne izpojem, edina pesem,

ki te hočem, hočem, hočem peti.

Bolje, da me vzameš tja, kjer si le luč,

kot, da me zapuščaš bosih nog

tu, pred kažipotom neme praznine,

o, Ljubezen,

če mi nisi zapisana v nobeni od usojenih smeri.

ob potoku - Majda Kočar