Samo besedo nosim v sebi,
drobno, ne pretežko in čisto,
kakor lačen ki drži v rokah kruh
in predno si ga vzame veselo gleda,
da bo snedel in se najedel.
Skupaj se držijo kosi besed,
pripravljeni na tihi objem rok,
ki znajo dajati toplino,
da hodim in me spremljaš,
ko grem mimo robov betona,
da zgleda kakor da jih ne zaznam.
Lahko bi napisala haiku,
pa je prekratek za izpoved
in besede so predolge,
zato samo drži me,
da prehodiva to najino pot.
Tako na svojstven način izražena misel o besedi, ki nas postavlja med ljudsko raso.LP
Ja tomi, tko kot si sam ugotovil.
Lp, hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!