katerga leta so vam pa rampo postavli?

1994 cca

mogoče celo kasneje

ali pa celo malo prej

še pred tem smo imeli vrtec v pritličju, potem je bilo nekaj, potem videoteka, računovodski servis, samo še gasilski dom ni bil :)

lp

ja tista računovodkinja je bila res kurpulentna, a nima več tam servisa?

sej, ne vem več točno, je že dolgo kar sem se preselil na obalo. Nekaj še imamo, neka tabla je zunaj. ne vem pa, kaj.

pa Brundo, si vedu, da se da v ljubljanici, tam naprej od sotočja, mimo rugby igrišča, krape na roke ven vlečt. Za postrvi ne vem, ampak nono od Jake Lakoviča (prijatelj in sošolec in sosed - iz hiš tam zraven) je počepnil ob bregu, z roko tipal za ... po mulju ob robu, in ven potegnu pravega dvokilskega krapa.

In če poznaš tale konec - tisti travnik, na blaževem griču smo redno pasli kislico, dokler ni kmet začel kositi 5x na leto.  Pozimi je prišla smučarska šola Snežinka in nam napeljala vlečnico. ... Ko je zapadel sneg, smo v šoli lahko vzeli prost dan za štanfanje - tako smo imeli sneg celo zimo. Danes pa je vsak sneg že takoj zdrajsan. Potem, imeli smo poletne igre - fuzbal, košarka, kros ... med stolpnicami. Enkrat je en gospod (Vito ) organiziral, da je prišla neka skupina otrok iz Češkoslovaške na te naše igre. Spali so po naših domovih. Pri nas je spal en fant, malo starejši - bil je golman v njihovi nogometni ekipi. Spal je kar v sestrini sobi. Kako je bilo lepo

no, malo nostalgije zbujam ...

lp

jure

:))
ja, vem za krape, tisti dvokilski je bil moj stric. nam je bilo hudo,
ampak nas je potolažila sedmina v gostišču Pri Mulju.
malo poznam, ja, ker sem tod okoli prebivalcem velikokrat
iz Štepanje vasi pripeljal drva in gnoj.

tisti kmet je pa ena nadloga ...adijo sajnkanje.

hah :)

štepanja vas je mimogrede, kar se tiče ruralnega lokusa pravi biser - tudi iz vidika mikrourbanih entitet.

kmet je pa res malo prisunjen - enkrat smo sedeli v visoki travi in se nam je pritihotapil iza leđa, vsi trije smo fasali z bičem (bila je šiba, a bolelo je kot božja kazen) čez hrbet. Kar lep čas smo imeli rdečo črto, ki smo jo lahko sklenili, če smo se z boki postavili v pravilno zaporedje :))

pa ko sem bil še manjši, sem hodil v gmajno - tiste hiše proti gostilni mlinček -

po sveže mleko. Ma ta naš konec  nima para ;)

lp

a veš, da Kregarja ni več, so zdaj kitajci tam?
sicer tudi mene že dolgo ni bilo tam, odkar sem v Čentibi.

Ni hao,

vem.

in tisto igrišče, čez semafor, je bilo včasih polno otrok in žog. Danes tam raste meter visoka kislica :) pa noben ne žveči. Spet pride nek kmet enrat poleti pokosit. Ja vse se spreminja, razen mene ;)

čentiba je pa lepo ime. joj matr, si daleč (k slovenija je res velika) - a prideš na srečanje 18. 05. ? (sploh, če bi pihalo znalo pokazati preveč). Enkrat sem se trdno odločen in trdno prbit ob 3:30 zjutraj odločil, da grem iz Pirana (kjer sva s prijateljem že spila, vse) da grem peš domov, v Izolo. No moja pot se je končala na tisti klopci pri križu, pri mercatorju na belem križu ... :))

?

e, take se vedno končajo kje na križu. vse je en križ.
ja, težko bo, ker ne vem, če imam vse koleščke.
peš je pa kar daleč. sicer sem se pa vedno držalj bolj zase.
bom izjemoma povedal nekaj o sebi. veš, jaz sem pravi čistokrvni cigan,
prej  smo živeli na Litijski 81, pod trgovino Ciciban,
s slovenščino sem pa vedno imel probleme (v šoli).
je pa tko, da če se baviš z  zbiranjem kosovnega materiala,
imaš misli lahko vedno na paši. sicer zdaj občasno pomagam v trafiki.
moram da grem zdaj

lp

:)

imel sem dve sošolki iz ... naselja blizu šole, pod Litijsko (a le do 5. razreda) - Đemila in Selvija. Kje sta danes ne vem, je pa zanimivo, da njiju ne bom pozabil, pri tem, da nekatere kasneje, že sem ;)