Zeleno, ki te ljubim,
kot tistega, ki je ujel v večnost te besede,
še preden je stekla njegova kri
med oči črnih, hinavskih senc.
Zeleno, ki te ljubim
v zelenih prsih,
ki te skrivam zadaj za rebri,
da le molčiš,
medtem, ko srce temni kot list,
v vdihih in izdihih brez smeri.
Zeleno, ki te ljubim
v slepih očeh, kjer se gleda hrepenenje
v tolmunih reke odhajanja.
Zeleno, ki te ljubim,
visoko zeleno drevo,
ko si naslonjena nate nič ne želim
in so tvoje veje le roke,
kjer se v dlani zapisujejo
ponavljanja rojstev in smrti.
Zeleno, ki te ljubim.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!