Zeleno, ki te ljubim,

kot tistega, ki je ujel v večnost te besede,

še preden je stekla njegova kri

med oči črnih, hinavskih senc.

Zeleno, ki te ljubim

v zelenih prsih,

ki te skrivam zadaj za rebri,

da le molčiš,

medtem, ko srce temni kot list,

v vdihih in izdihih brez smeri.

Zeleno, ki te ljubim

v slepih očeh, kjer se gleda  hrepenenje

v  tolmunih reke odhajanja.

Zeleno, ki te ljubim,

visoko zeleno drevo,

ko si naslonjena nate nič ne želim

in so tvoje veje le roke,

kjer se v dlani zapisujejo

ponavljanja rojstev in smrti.

Zeleno, ki te ljubim.

ob potoku - Majda Kočar