Le bele stene
so priče gluhoneme
na smetišču zdrobljenih noči.
*
Prižgala bom luč,
da videl boš vstati
iz smoga žalosti.
*
Iztegni roko,
podaj mi dlan.
sleciva noč, obleciva dan.
*
Puščam sledi,
da se ne izgubiš.
Pohiti, že jih briše časa piš.
*
Bele stene sobe.
Brez tebe
belo je črno.
*
Bela smrt
si koplje vrt.
Sadike je že izbrala.
*
Polne dlani
imam zate, otrok moj!
Vzemi jih s seboj.
*
Noči ,umivalke oči.
Pekoča slanica dežuje
v materine dlani.

Ida Semenič- adisa