Pripoved, ki se začne kot naturalistična grozljivka na ravni trganja zavesti. Oče, ki je tudi sin. Zlo, ki je vraščeno, ki podpira obstajajočega, ga razteza in ohranja. Sin opazuje bolečino ima bianko dovoljenje da po svoje rešuje očeta. Ovnova senca s krvavimi sledmi, od katerih poka kamenje, je njuna skrivnost, njuna zgodba.

Bralec na koncu ne ve, ali se dvojica smeje tretjemu (sodoprstemu) ali svoji zgodbi. Vsekakor je oboje (krvavo) povezano.

Močna pesem z neštetimi podpomeni  (meni "razlage" pesmi niso všeč,  važen je vtis, ki ga pesem naredi in tale me je - podrla.) Iz nje vre moč, ki temelji na povezanosti življenja  in grozljivih preskokov v naprej ali v nič, neka nedoumljiva srhljiva zgodba, ki s svojim zaključkom (navideznim) "happy endom" - prepriča bralca v to, da nič na svetu ni tako preprosto kot se zdi.

  Lp, L

Lidija hvala za komentar. No, kljub temu, da se to ne spodobi, lahko namignem nekaj o ozadju te ekspresije. Delovni naslov je bil Ibrahim ali uvod v monoteizem, v ozadju pa je absurdna zgodba iz semitske mitologije. Ta je  le ena izmed številnih krvavih in krvoločnih prilik na kateri temeljijo vse tri prevladujoče religije miru in ki, skupaj z ostalimi zgodbami iz teh [krvavo-svetih-maščevanje-boga-je-sladko] spisov tudi določajo ljubezniv  način delovanja teh blodnjavih totalitarnih sistemov. No, ker imajo pesmi, sploh če so provokacije (in moje, glede na besede uveljavljenega literarnega kritika, to vedno so ), tudi svoje življenje, je le ta odplavala od osnovne teme in se poplastila z zdravilnim blatom. Toliko v pojasnilo.

Lp, b.

Hvala, zdaj vem več in to koristi, čeprav zgodba stoji tudi brez podlage.

Lp, L