v lumbiniju je zacepetal buda in luna
si je s trdim srcem ogolila trebušček.

lavreat se je natrl s praznino,
brezbrižen do grehov  sveta.

kasneje so pod ogromnim sombrerom
zgradili jeruzalem: več tisoč kamnitih

kvadrov so namazali s smolo, dvesto
leščerb pa se je spremenilo v kresnice!

le kam naj grem? azijske kurbe so
oštevilčene, po italiji pa mi sledi

jezusov štrcelj! ljubljanski buda je
postal varnostnik, lepenkast pudelj:

do živega mi gredo njegovi obroči.
šel bom v karanteno in postal bog,

nemirna krastača, igriv do obisti, do
glist! a moj občutek krivde resnično

ne dokazuje ničesar drugega kot samo
resničnost tega občutka, ne pa krivde.

Dani Bedrač