Pozdravljen, Milan,

zelo všeč mi je prva kitica pesmi. Kompaktna, slikovita, ravno prav obložena s pomeni in hkrati zračna. V drugi kitici pa se mi zdi, da preskok na vrano nekako zaduši ta zalet pesmi s prve. Kaj meniš, če bi središče ostalo na palmah ali pa se ta osredinjenost na vrano začela že kje prej? Ne vem pa, kako bi to rešila ...

Lp, Ana

nekaj sem poskusil. Kako zveni?

Palmini listi so namenoma tako

ozki in ostri.

Zlahka rezbarijo vroč veter,

ki ves dan vztraja v isti smeri.

Visoko v zraku lebdijo vrane,

neme črne oči stvarnika.

Veter ugasne takoj ko zaide sonce.

Takrat se spustijo tudi vrane.

Ponoči PALME krepijo prožnost svojih vej,

ki so nalašč za posedanje postavnih dolgonogih ptičev.

Vrana se nerada spusti na palmino vejo.

Je preostra za njen okorni trup.

Ostrina njenega uma je dovolj predrzna,

da sede na ogrado minareta.

Od tam je najboljši razgled.

Tudi na palme.