Zakaj pa jokaš?
Najina podoba
v ednini
je skrita v
motnem ogledalu.
Ven bolšči
naravnost sama vase.
Vate, vame.
Ne opaziva,
da že greva.
Ustavi me,
gledam te.
Potisni me čez ostri,
nazobčani rob,
da mi ne bo treba
sami prestopiti
praga v obrat.
Ni vrat.
Obljubim ti,
ne bo me bolelo
bolj kot
me že
boli.
Potem pa
pridi za mano
enkrat še ti.
Če hočeš.
Mogoče potem,
ko boš lahko,
tako, tako!
Predvidela sva to.
Moja duša si.
Kdo, kdo?
Zakaj zdaj jokaš?
Nehaj,
no ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 07. 07. 2008 ob 17:07
- Prebrano 673 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 150
- Število ocen: 6
