Res neverjetno, kako naglo pluje!

Še nikoli je nisem tako opazoval -

do včeraj, ko je sanje razrkila mesečina.

In sem jo gledal, kako je urno lezla

od bloka do bloka.

Tudi nocoj jo, tokrat iz parka, občudujem.

Kako je močna! A ni še prav popoln krog.

Ob tem pomislim na mnogo reči, mnogo vprašanj, mnogo odprtin.

A izpostavil bi le eno misel:

     Nočem biti popoln, morda zgolj poln:

     praznina, napolnjena z možnostmi,

     tudi s tisto, ki me vrača v začetek,

     v nič.

In še preden sem pisal, sem vedel:

V iskanju polnosti

razpenja jadro

od zvezde do oblaka.

Žiga Lovšin - Lothlorien