Nič več, Ofeljia, tvoj spev ne drami
v potrtih prsih mi zdaj up, zdaj tugo,
odšla si, glej, v ledeno mrzlo strugo,
lasje kot kače ti polze ob rami,
podgana s tvojimi se prsi hrani
in črvi že oko ti žrejo drugo!
Ne bom ti nosil rož - na tvojo trugo,
da v lepši luči te spomin ohrani,
naj severnik cvetove bele trosi,
naj vrbe ti z bregov zaprejo veke,
da boš lahko sanjala o mladosti
in bova v duhu združena na veke.
(Ko zopet srečava se tam v nebesih,
pa združiva še najini telesi).
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!