Ne da se le z robčkom obrisati

kričeče razglašenosti solz.

Ne da se le dvigniti zapornice

in izpustiti temno peno reke.

Ne da se z molkom poviti

črnega prostora brez upanja.

Ne da se zjutraj le počistiti

ostankov strahu za ovinke nasmetenih cest.

Ne da se kar sneti dragocenosti uhančka

in namesto briljantnega križca pripeti plehnato srce.

Ne da se. Globoke so rane.

Zadal si jih neusmiljeno, kot jih zadajaš sebi.

ob potoku - Majda Kočar