Polna miza dobrot, 

ob mizi polno nas, ki delimo si smeh.

Moje misli kot da niso več tam,

že dolgo želijo drugam.

Smeh je zlagan,

to veš.

Ne znam reči hvala zares,

čeprav iskreno zveni.

Verjameš mi.

Želim ti reči, ne znam se smejati, 

ne znam se vklopiti v večer, kot drugi...

Pobeg bil bi edino, kar iskreno bi storila,

z glavo vdarila ob zid, ki nasproti mi stoji.

Vse besede neiskrene v sebi bi še stokrat ponovila,

nato za zmeraj zavrgla bi jih.

Prinesla bi ti resnico, pravo in edino,

vem, da bi jo znala sprejeti, 

in jaz želim končno začeti živeti.

Barby