Podajam se na pot neprijaznosti časa,
na pogosta križišča neizpovedanih pravih besed,
zaprt v neponovljivost še nečutenega.
V breznu prehitrega in prepočasnega
se ustavim v peskovniku tvorcev besed,
nerazumljivo pomešanih do nesmisla.

Iščem pesnike in sanjače v pljuskih morja,
da bi našel sorodne duše in besede z globjim pomenom.
Ugibam kakšen vonj se razširja,
zaradi katerega so se besede preobrazile,
dobile povsem drug pomen in vsebino
iz snovi, od koder poganjajo domislice.

Pogosto vonjam tleči stenj sovražnosti
in ugibam, da kolon kje ni prehoden.
Bistroumne vsedline privrejo kot vrelec skozi zgornje odprtine
in že na razmetano podstrešje brez takta in neusmiljeno.
Zobje pošasti so neizprosni, napadalni in ostri,
trgajo nežno in nepokvarjeno tkivo blagih ali naivnih.

Krute besede ubijajo in v že tako prepolnih breznih odmeva
brez usmiljenja in tolerantnosti,
z namenom prizadeti in zatolči sanjače in iskrene,
občutljive, čustveno labilne in krhke.
Slišim zvok pomečkane izpraznjene pnevmatike
in kolo samokolnice presunljivo zaškriplje,
vidim bolestne grimase "pomembnih" in ne postavim diagnoze.

Slutim, da sta ljubezen in prijateljstvo na pohodu,
krožita po peskovniku tvorcev besed, sanjačev
in ljubiteljev lepih in mogočnih besed pogosto zavitih
v kokone žlahtnosti, ki jih je stkala sviloprejka.
Ni se zavedala vrednosti srebrnih niti.
Prijazne misli tkejo svilene niti do nesmisla.
Še vedno?
Do kdaj?

ius