(ob 15 obletnici prve objavljene pesmi)

Ja, hvala, hvala, ne vem kaj naj vam rečem, mogoče,

če si lahko malce sposodim Danteja recimo:

"Nel mezzo del cammin di nostra vita

mi ritrovai per una selva oscura

ché la diritta via era smarrita."

Ja, sem zašel, ja, v črni gozd sem zašel, ja,

priznam, mea culpa, moja krivda,

toda kdo, (če si smem sposoditi Rilkeja),

kdo, če bi kričal, bi me pa slišal

med trumami gluhcev?

Saj, ti, hinavski bralec, me še zdaj ne razumeš o čem sploh govorim...

In potem si rečeš: "Res je, ne razumem te..."

Dobro, dobro, sva že dva...

Matej Krevs